Obtik [ljubila sem]

Ribič je šival mrežo. Bil je temen in mrzel večer pozne jeseni, vlažen in obmorski, poln ptic s solzami v očeh in kristali mrzle soli na perutih vzleta. Vdih poln neskončnosti in pekoče vesti. Sedel je ribič in tkal grobih prstov, odetih v skorjo starosti in brazde žuljev. Krpal, kot krpal svoje bi življenje. Napake. Pregrehe. Užaloščenosti. Sedela poleg v razdalji pedi mala deklica, na zaobljenem stebričku priveza brez svojeg čolniča. Razžrtega betona in črne črte ob rastišču iz tal.  Oči morja, v globini in barvi skrite v neznatni valovitosti rjavih pramenov do ramen segajočih las. Otroško telesce ovito v dedkovo razcapano rožno odejo mnogih prešitkov. Treslo se v drobnih vzgibih mraza, ki se tako nevljudno zadiral v suhe pore mlečne kože. Opazovala ure in ure. Rjavolasa deklica dedka, dedek mrežo, mreža morje, morje mraz, mraz dekličino meso. Bili so sožitje, skoraj tihožitje v svoji navidezni uravnoteženosti.

°°°

Imela par je dlani, ki bile so le njene. Mehke in nežne, dolgih prstov; vendar moških opravil otežene in zamazane; mreže ožuljene. Krpala, kot krpala tuje bi življenje. Kratki lasje čela, speti k centru lobanje odpirali visoko čelo in globino para ozkih očes. Dolg vrat ptice vprašujoč po plenu prek modre ploskve. Tanke ustnice, čokoladnega okusa, napete v ozko črto rožnate napetosti. Mlado toplo telo nemira in neizčrpne energije. Zatemnjeno v ohlapnosti temnih oblačil. Mehek v globini, vonj mandarin:limone:bregamotka:cedre:irisa. Vzravnanega trupa in bosih nog, pokrčenih kolen v prepletu, sedela na dolgem betonskem pomolu. Mraz zapletajoč se vanjo, skozi mrežnost tkanine, poljubljajoč celično tkivo, božajoč golo dno hrbtenice. V dlaneh stisnjen v strahu prek jeze izmaličen oklep rakovice. Le kos. Bel nekoč in nikdar več.

Rastlinsko listje večno strohnelih trupelc plulo po gladini.

°°°

Mokra tkanina ovijajoča se prek udov v vdorih vode vseokrog.  Svet v stekleni modri zelenosti prozoren, ko vse postane mehko in nematerialno. Ko v objemu si ničelnosti in tvoje telo v raztelesenju postane tekočina. Sluzaste alge spačene rumenosti v rjavo se ljubijo s tvojo kožo, kot bile bi del nje. Živalstvo brez pljuč in ostrih zob ljubeče grize. Solza očesa izmenjuje svojo žalostno vsebinskost z okoljem. In mrzlina. Ni veter. Ni sneg. Del tebe je. Ti si tekočina in vate se zliva, skozte preliva. Zatira ti čute, ubija um sam. Skrči ti pljuča in utere razum. Aritmija; vdahne srce in izpije mu kri. Brezmaterialno telo v prehajanju v stanje trupla. Polasti se ogrodja in topel postane mraz, ko čutiš le vodo krog sebe. Žreš jo in goltaš. Megla in vrteči se beli ljudje. Zadnja večerja in dvanajst kristalnih apostolov. Čistina užitka. Razžiranje obstoja. Oblast.

 

Plulo je telo rjavih las, brez oči. Razjetega srca in ploskih pljuč. Raztelešeno v truplo. Belo, modrih oblačil solnih madežev časa. Cvetelo je v rdečih krastah razjed. Duh cedrovine.

Popolno in mrtvo.

Napaka? Ne. [ukradeno]

»Sem lep? Ne molči zopet. Lepa? Ne, prosim. Ostanimo kjer smo in ne oddaljujmo se. Druga dimenzija. Ne maram senčenja. Prehodi so vedno grobi in koža pekoča v posledičnih praskah. Pa ne razumi me napak: ljubim senco.«

Zemeljska rjavost oči zreča v repliko odseva previsoke stavbe steklenega oblačila in betonskih čeveljcev. Bile njene oči, neprepričljivo ženske in zapeljivo zatrte okolici.

Nizko oranžno sonce slikalo silnice pogleda prek nebodernih stavb mesta. Bližal se je večer, čutilo se že zamiranje popoldneva. Ljudje postanejo živčni in drvijo. Prepoteni so sami sebe in smrad se meša znoja in predišavljenosti, ki naj prekrila bi izvornost. Iz razih odprtih izložb se vmešuje vonj hrane, nje olja, kot strup svoje vrste. In cigaretni dim in zadah starega človeka. Zrak tako svež v svoji zamazanosti.

»Razumno si v svoji tišini. Želim si imeti tvojo razumnost ob molku, ki si ga pretirano nečloveško lastim zase. Želim tudi, da imel tvoj bi pogum in moč…takole zreti. Le sebi zmorem prečistiti pogled v barvo oči, druge le bežno preletim. Tvoja rdečica vedno tako bela. Nežnejša od moje. Koža prosojnejša od moje. Tvoje kosti lažje in telo še tanjše. Popolno si in mene ustvarjaš popolno. Ko želiš, ko želim jaz. Le nekaj lastim si, česar ti ne. Laž imam. Smem jo pestovati, smem ljubiti se z njo in voljna je mojim željam. Moj zajedavec? Mogoče. In ko bom postarana? Sveže boš…ali moj odsev…? Kaj storilo boš z menoj? Mogoče motil sem se in neodvisno si od mene. Jaz odvisna sem od tebe in nit imaš in šivanko preostro. In vendar sem preveč pohlepna, da bi se upirala. Zdržim vse vbode v lastnost kože. Celo rane, ko ostanejo krvaveče za vedno in v popolnih belih srajcah puščajo rjave strjene madeže. Najboljši krojač si. Nespremenljiv, praviš. Torej me patiniraš že sedaj? Me z voskom obdajaš in shranjuješ podobo? Bom večen? S teboj mogoče res. Verjeti ti moram.« Za trenutek pogled tlom. » Ne jem več. Mi boš tudi ti očitalo? Govorim ti brez potrebe, zavedam se. Veš. Rad govorim s teboj. Brezzvočnost mojih besed. Lahko sem pasivna in nepremična, kot rečemo. Čeprav naše telo ni nikoli nepremično. Utripa. In mrzlo se vedno stopi. Rad imam zimo. Čutim kosčevje in koža se izenači z okoljem beline. Tisti osovražen utrip…postane tako neznaten…da zdi se mi celo, da prevladam ga. Posebna moč in občutek. Varnost. Nekako…«

Sedemstodevetnajst parov nog je prečkalo njeno telo.

Dvanajst skrajno prebogatih ljudi, vse moški; skupaj tristo dvaindvajset njih. Stoosemindevetdeset je bilo žensk. Sedeminšestdeset njih obutih v visoke pete; devetinosemdeset v menstrualnem obdobju.  Dvestoen otrok do desetega leta. Štiristoosemnajst jih imelo preteklo noč spolne odnose. Od tega sedemnajst spolno zlorabljenih. Dvema človekoma je rasel modrostni zob.  Stosedeminsedemdeset ljudi biseksualnih. Enaindvajset homoseksualcev. Tristoenajst ljudi se je držalo za roke. Trije so tistega dne v smrti ljubljenega izgubili del sebe. Enajstim odraslim celote so prek lic tekle solze. Nihče ni bil gol. Večina je govorila, vendar so vsi molčali.

Obrnila je obraz. Stran od sebe, stran od njih.

Množica.

Narkissos

Dim medlega vdiha

»Gospod, ne morem več dihati. Mogoče…« Pogledal jo je. Zopet tisti pogled. Kako zelo ga je sovražila. Neka mešanica ironičnosti in posmeha in akademske vzvišenosti. »Deklica. Pojasni prosim. Tvoje besede…« in njegovi rumeni zobje. Tako ali drugače: nikoli ni ničesar razumel. Zagledala se vanj. Napol sanjavo, napol dekliško, napol erotično v zapeljivosti svojih preširoko odprtih nog. Vzravnala svoje mehko telo, prej razlito prek stolice, v izprseno držo vzravnanosti. Spremljala njegov pogled. Mesto je bilo napačno in vendar ustrezno. Neumni nasmešek pogorljivosti je zasanjano odtekal iz njegovega zariplega obraza v kanalizacijo kanalov, prav nekaj metrov pod njegovih oblazinjenim stolom.

Tako nepogrešljivo človeški. » Torej. Gospod.« Zmedla  ga zopet s svojim hladnim glasom oslade in bil primoran je vrniti se v zatemnjeno sobo iz mokrote svojih sanj.  Pa ne, da soba bila kaj manj vroča in vlažna je kot njegov um. Spodvila nogi pod zadnjico in izrez majice prekrila s svilo rdeče rute.

» Bila v sobi sem zadnjič. Vedno sem v sobi. Moja soba sicer. Visoka bela okna, veliko njih in sonce zjutraj tako prijetno. Vendar ni bilo jutro. Bil večer je in Kasiopeja slikala svoje telo med zvezde. Tistega dne je sicer nisem videla. Zaukazala sem temne zavese imeti v sobi. Tako vleče se sedaj temnina modre prek celotne stene… Pantone 2955 C. Moj najljubši odtenek modrine.  Tudi tisti dan. Rože vse že…da. Veste vsi dnevi. Zdi se kot knjiga. Vzamete jo s police. Tisto eno izmed mnogih, enako neštetim. Povsod črke druga za drugo v vrsticah v odstavkih, na straneh. Zgodbe so različne in vendar vse tako iste. Povsod poželenje. Vse tako nespremenljivo. Ne glejte me tako. Moje leto je knjiga, moj dan. Pišem veliko veste. Gospod.« Izvila tanke prste, zatlačene pod pazduho, na plan in pričela odpenjati gumba ter vihati rokav lilasto bele srajce. Zmrazilo ga. Čutila njegovo grozo : Njena moč. »Moja roka… Vir mojega črnila. Moj nadzor… Veliko jočem. Včasih najbrž preveč, če dan se šteje tako. Včasih več kot dan. Dnevi. Dnevi…veriga so; izmišljeno časovno zaporedje, ki naj bi ljudem lajšalo bedno življenje. Že tako vse je simplicirano… Privijem v kot se sobe. Varnost, razumete. Desnega, gledano iz vhoda v sobo…« Zavijala rokav obratno. Oblačila roko rdečih črt.

» Pojem dihati. Hoteli ste… Dihati živeti. Povejte mi. Gospod. Kje je razlika?« V živčni umirjenosti izbrskala aluminijasto škatlico iz žepa razvlečene, a elegantne vrhnje jope. Prižgala jo. Dolgo cigareto. Vpila vase nje strup. V pljuča. Ven. Bel dim mamljivega vonja vanilje in rdeče ustnice. » Naj vam pomagam? Gospod, psihiater.« Rahel glasen nasmešek med njenimi svetlimi kodri. Plah, z odtenkom norosti, strahu in utrujenosti, ki ostane v tebi za vedno. V pljuča. Ven. Čutila dim v sebi. Sama bila je dim. Gledal. Nemo in tiho. Njegova močna roka zabuhlih prstov zasukala drobcen pozlačen ključek levega predala njegove mize. Tako bi…Vzeti prepovedano ali uničiti? Tenek škrt.

Strel.

Spustil roki na mizo, se uprl nanjo in vstal. Vrata so se v tlesku zaprla.

Kraljica [Počeno srce in predrta pljuča.]

Bila je kraljica nekoč. Bila, vendar ne živela. Kraljevala svetu je organov lastnih  in kosti, tkivastih stvorb in vodovij krvi. Vladala srcu in želela mu nadvladati. Stkati žile po svoji volji, držati ga v rokah: v vejah svoje moči. Živeč porod zla in samozagledanosti.

Prestol modrega žameta in steklenih krogel rdeče svetlobe v treh kronastih koncih naslona. Zrcalo visoko in veličastno v rezbarijah potemnelega orehovega lesa. Zrlo v lastnika podobe, katerega popoln odsev se je slikal na njegovi odsevajoči površini. Bile so temne njegove oči, kot težki črni oblaki bi našli v njih  počivališče svojih daljnih misli. Zrla sama vase. Nadzorovala svoje kraljestvo, preštevala bogastvo. Sedela nepremično, sama pod seboj, v sodbi kjer bila je sodnik  in obtoženec ona sama.

Belo bilo njeno kraljestvo. Štiri stene vrtoglave višine in lesen strop refleks lesenim tlom. Bilo mnogo je lestencev. Sveče večne svetlobe, nikdar ponikel vosek. Lestenci korenin. Rasti. Bili in živeli. Rojevali luč, tvoreči krog življenja. Za vsako belo smrt novo črno rojstvo. Identično, popolno. Neodvisno.

°°°

Ni vrat, ni oken.

»Lepi ste kraljica danes. Vaša koža lepo odseva bledikavo svetlobo in precej diskretno skriva preplet ožilja.«

»Hvala ti, drago. Precej bi se složila z vašo mislijo. Le še srce…mogoče tudi pljuča…«

»Prosim Vas, kraljica. Ne bodite prestrogi. Kri je venomer rdeča. Stvar je takšna.«

» Kraljica sem! Kraljica! Le kdo naj me uboga in se poslužuje moji volji če ne Moje kraljestvo!«

» Oprostite mi. Oprostite mi. Bilo sem vsiljivo. Oprostite…« jokalo je.

Razbilo zrcalo se v jezi preljubezni. Vstala je kraljica in pobrala zadnji padli, devetnajsti drobec zrcala. Počeno srce v rokah vladarja. Predrta pljuča kraljestva.

°°°

Ko kraljica je kralj, podložnik in trdnjava, vitez in vklenjena princesa in zmaj in dvorni norček . Ko zrcalo preraste lepoto in oči izgubijo odsevajoč se ten življenja. Takrat človek postane lestenec. Lestenec brez živeti, lestenec katerega žile so žice ovite v gumo. Krona zlata vraste nam v glavo, nje diamanti naše solze  in koža vsa v svoji belini žlahten vosek postane. Zrak prečiščen v pljučih kovine, vnetljiv. Ko vzplameni, vžge se duša.

Plodnost.

Odsev pepela

Bilo bode potovanje v drugi svet so govorili. Ni jim verjela. Povsod je enako, kaj le novega naj bi se lahko zgodilo. Povsod isti ljudje: Njih majhne oči, rdeče v svoji žilni izbuljenosti zaradi prenaprezanja, navajene uzirati vsak dan, dan za dnem in za dnem iste obraze, identične vzporedne pare oči, vrtati njim v puhle osebnosti in videti v njih sebi enako, identično, počutiti se varno in neogroženo, kot predvsem pomembno.

Njej pa, vedno drugače so zrli v obraz. Iskale so tiste jajčne oči identičnost. Iskale vsaj trhlico varnosti v vsaj profilu obraza, če ne v odsevu roženice. Čutila je njih grozo. Pogrezanje majhnih duš, ko hodila med njimi, njih krčenje in samoponiknjenje, vse le zaradi nečesa novega. Iskali so in nikdar našli. Zaradi njenih rahlo valovitih rdečih las, ki so se tako lepo usklajevali z rdečo zemljo. Zaradi zelenih oči iz pigmenta spomladanske trave. Zaradi svile njenih oblačil, ki plesala je s pišem zraka in družila se v njega užitkih.

Bili so ljudje simetrije. Jih lasje s prečko v prepolovišču glave, majice sive z gumbi natanko prek prsnice in popka. Trdo, težko, sivo blago. Hodili so v čiste službe stolov in papirja, žarečih ekranov in večnih podatkov. Cenijo visoko inteligenco, tako pojmujejo tisto kar naj bi se nahajalo v njihovih dušah. Vse pretvarjajo v to inteligenco in v vsem najdejo red, pravila in urejenost. Ona povzročala jim zmedo, jemala pogum tem veleljudem. Pa so si  še vedno upali govoriti o drugem svetu. Kako le, svet je vendarle le eden, enak in identičen ves. Mar ne?

Vse. Zaradi rok in drugega sveta kateri je bila ona sama. Oni pa so bili preponosni v svoji ničlosti, da sezuli bi stopala in slekli težko sivino. Da vstopili bi v drugi svet. K njej.

Rdeča kapica [Realnost]

Bila je deklica nekoč živeča. Ljubeča gozd in vsega utripajočega v vdihu. Njene oči kot rosa poznojesenskega jutra, ustni drobceni v svoji bujni rdečini izraziti. Nežno travje las pšenične žetve vedno skrbno urejeno v preplet snopaste fige na zatilju. Štela sedemnajsto leto koledarja. Njeno telo belo soncaboječese v svoji meduzasti prosojnosti. Brhko plamenteče v vzvalovanju pod mehko tkanino rahlo tkanega bombaža, bluze rožnega potiska. Šampanjsko bela in rdeče buhteče cvetice. Rdeče krilo ji skrivalo kolena in orisevalo tankost pasu, zapeto z vrsto rdečih gumbkov tik pod prsmi. Rdeč klobuk širokih ogljev z imitacijo prerazcvetene divje vrtnice obtisnjene z zabrisano rdečim svilenim trakom krog glavne trebušavosti. Vel je v vetru, kot veje bil sama ali travnik cel, ko piš preplavi polje. In rdečo suknjico je nosila prek ramen. Zavezovala jo z trakom v pentljo, prek prsi.

°°°

Hodila je bila deklica po gozdu. Mati ji premrla leto štetja od sedaj in odločila se je rože brat in povest jih skupaj, steblo telesja eno ob drugo. Nesla ob kamen jih bo mrzel. Naj dišijo, naj pesmi pojejo s pticami, naj omama bodejo in spomin. Naj ovenejo, da smela znova bo moriti to cvetličje, trgati skromnim steblom obleke.

In trgala je. Njena drobnost skrčena v grčo sred zelenine. Le bele roke vihtavo stegujoče se znova in znova prek cvetlic. Čebele so hrumele in troti neumno, kot naključna semena lipe,  nerodno poplesavali omamljene krožne manire. Prepevala si pesem nežno. Tiho in brezčutno. Bila je nema plesalka, odrska junakinja, gledališki rekvizit. Sama sebi oder, sonce njen nadležni oboževalec.  Čakajoča v upanju.

Večajoči se obris. Temna postava, košate rasti in brez poslanstva. Nagon sam in telesnost. Velike roke kot šape in neurejeni kremplji. Smrdel je njegov kožuh črn in lasje zlepljeni v potu vročine. Oči temne, kot izgubljen vulkan sredi gorovja razbrzdanega obraza. Brez ustnic. Brez soka in življenja. Zgolj strast. Zgolj zadirajoče se meso v  drobno telesje prosojne deklice. Nosil je puško dolgo in klobuk v zelenini. Bil je lačen mesa in zarival se je vanjo. Gomazele so šape senčne prek beline. Gomazelo rdeče meso v belino. Ležala gola trganih cvetočih oblačil krog sebe. Ljubila, kar morala bi sovražiti. Sovražila je kar bi morala ljubiti.   Njena lica rdečila in prsi bobnele v tonu razburjenja. Zenice žareče in grlo zadušeno. Razprla se spetost las kot snop suhe slame prek vlažnega zelenja. Širila je prostranstva in kriki so polnili rože. Brstele so nove in nove. Večje in požrešnejše, gole. Izginila je barva sveta in jezik je dušil goltanec.

Sedela je na travi. Deklica in ženska, otrok in človek. Vihala nogavice bele prek meč, spenjala podvezice. Obula čeveljce prek potnega stopala. Ponesla materi bo rože na grob.

Osem popoldan

Še eno sonce na obzorju. Mar se nikdar ne konča? Tisti modrasti stvori v  svoji tančični prozornosti se kot za stavo podijo vsevprek. Zdi se mi, da slišim njih krike v razplamentelosti vzburjenja. Njihov lov večen. Predstavljam si da brez topline, četudi vročičnost oranžne bežeče krogle v zakrite kotičke zahoda, oddaja zadnje hlape ognja v atmosfero. Biti mora mrzel in vlažen dotik. Poljub dveh votlosti, dveh zračnosti; včasih treh ali celo več. Preveč razmišljam o oblakih. Vedno popoln izgovor za pobeg iz danes in sedaj. Vendar ali res? Si upaš mi zagotoviti, da človek in le enačica? Da človek v svoji pogubljeni osebnosti ni sličen zgoščenim vodnim hlapom imenovanim oblak? Ne drzni si. Votli smo in mrzli, sebični in neosebni kot razprte ustnice nikoli poljubljene vrtnice. Vabimo in lažemo. Vse je past in vse le ožemanje telesnosti; izprijena čutnost oslade. Jagode so nam ponujene in mi jih pljunemo božanstvu v obraz. Kričimo in trgamo lastna prsa z ostrimi nohti. Smetano! In sedim tukaj. Morebiti najsrečnejši človek po vseh parametrih zunanjega opazovalca. Udoben tale pleten stol. Vrba bi rekel in dolgotrajen trud in prebodene roke in pokajoči mastni rumeni žulji. In delo tkalcev in šivilje v teh elegantno črtnih vzorcih. Zelenabelarožnatabelazelenabelarožnatabelazelena. Danes sem nekam temno oblečen. Črnina tehle čevljev in brezrokavnika, metuljčka. Rjavost hlačnic in suknjiča. Prijetno blago, kljubuje avgustovski brezdušnosti. Katransko črn cilinder. Edina popestritev svila srajce v brezhibni belini. Tolikokrat mi očitajo preveliko urejenost. Iskanje popolnosti in čistosti. Parmigianinova Madona. In vidiš zato so besede o moji »sreči« laž. Iluzija moje maske nasmeha , ki jo vsakodnevno ponujam svetu. Niti za sekundi ne morem najti svojega stanja v božanskem. Boža me Venera in Afrodita vstopa vame v svoji združenosti s presegom celo nebeškega. Bršljanova senca mi hladi obraz in hiša v zlatem okovju imenovana vila in garden v razsežnost parka v odsevu moje zenice in moje šolanje v perfekciji sanj množice in znanje leksikonov polni moj um. In vendar zrem v oblake. Tožim rdeče oči v kičasto lepo prelivajoče se barve. Zdi se kot odsev v morju ta vrt pred mojimi očmiv vseh, seveda do perfekcije urejenih, gredicah cvetočega. Vonj je danes res čudovit. Izpopolnjeni oblaki črnijo in njih voluminoznost črpa vase vodovja. Večerja. Zadnja? Ne. In tlačijo pod seboj zrak, ki izdihuje tople sape izpod golega nederja. Na prhutajoča krilca se lepijo sladke kaplje vlage. Vse prenapolnjeno in utesnjeno kot bilo bi v steklenici zaprto tisočletja. Izpijem še en požirek. Zadnji? Ne. Bil je zadnji že dolgo tega. Imel sem še moč takrat, imel srce najbrž. Takrat ljubil sem ljudi in ljubil plese steklenih dvoran, kot tudi lesenih podov tam pa tam. Mične mikavnosti in gibkost svile. Pil s prijatelji in bili so mi zrak. Ljubil in  poljubljal in vstopal. Sedaj iščem sence in poljubljam oblake. Mogoče bi moral začeti pisati: vsaj dnevnik. Bojim se ljudi in bojim se še bolj, da oni bi se tega zavedli. Prišli bi pome in mi puščali kri. Hudiča je treba izgnati iz mene. Oh, bilo bi zabavno. Mogoče bi čutil zopet potem. Zoprni komarji. Kdo ve, svet je čuden. Da, da, zabavno. In rumenost oranžna je odšla. Ostale so pise nemosti in trikrat podaljšane sence, ki požrešno vlečejo svojo težo prek mojega telesa. Veš, ko pade noč, ne konča le dan se. Konča se svet, ubije vse mentalnosti in oživi njih telesa. Obrisi se zlijejo v eno negibno površino. Vonja ni več. Še en požirek.

…dihaj : prenehaj dihati : dihaj : prenehaj dihati…