Človek.

Telesje in duševje

Ni bila kurtizana, ker čas takih poslov bil je minil pred nekaj sto leti. Niti prostitutka kot gole dame postrežbe označimo danes. Bila je dekle v svoji snovni sestavi, notranji in zunanji. Dekle dečka v umu in gibu, dejanjih načas. In imela je telo.

Telo kot ima ga človek vsak primarno v svoji lasti; enega in nekateri včasih več, ko govorimo zopet o danes. Ukradejo ga sočloveku in raztelesijo, duševje mu pustijo. Spiritov nihče ne mara. Še svoje radi prodajo in velikokrat se zgodi. Seveda neuspešno. No, smrt je vedno uspešna. Vendar telo je le ogrodje, tisto zaradi česar obstaja vizualno. Telo je, da ga rišem dan za dnem. Da všeč njegove so mi kosti in da smem vohati gnijoče že odmrlo tkivo na obdukciji vsred velike bele sobe smrti premočnih luči. Da uživam ob pogledu na kri in mislih o moči destrukcije in moči vzeti največ, kot pravijo. Vendar telo ni največ. Telo je nič; bolj nematerialno od duše je, prosojnejše in neartikulirano. Odmre hitreje, kot sploh kdaj pomisliš. Nož imam v roki in podam ga vate, vase, vanje. Vseobčudovano telesje. Bruham vsak dan. Slabost je strašanska in hudim se nad želodcem. Oči so krive. Bilo je dekle in je bil fant. Bilo je dekle in oni trije so bili fantje.

Slovar laže. Imeti rad ni enako ljubiti. Duša ima rada, ljubi le telo samo.

In vendar eno sta. V svojih življenjih ne izbiramo ničesar ključnega. Le majceni drobci tako skrajnih nepomembnosti. In še ti ubijajo nas s svojo težo. Majceni smo in vse okrog je teža sama. Tarnamo, da hrbtenica nas boli. Rodiš se in deček si in jaz deklica in ti deklica. Rodiš se in dušo imaš v sebi. Prozorno belo telesce brez telesa. V tvoji lasti. Živela naj bi v simbiozi in plahem miru. In ko deček rodi z duševjem se deklice in deklica z njegovim?

»Nehaj me gledati. Boli. Mar ne čutiš?«

V grlu me žge. Duševje, se premnogokrat zdi, da v nas ždi le da prevaja čute iz čutnic, da prevaja čustva iz možganov prek oči. In hudim se nad njim in želim izgnati iz sebe, drugo naj telo išče, razblini se : sama želim biti.

»Nočem te imeti rada.«

Preveč oči. Vsak par oči ima svoje telo. Preveč teles.

Ob njej.

»Oprosti.«

Preveč jih je bilo in želela sem zbežati. Predaleč si. Moj um in telo skregana in ostala sem na mestu koraka, kot vmesi faktor kozarec vina med mojimi rdečimi premajhnimi dlanmi. Vino kot kri in kri kot vino, rdeče. Ostala sem tiho in gledala sem.

»Gledam.«

Ni je bolelo in zdi se da ne čuti. Čutim?

»Bila bi tvoja dvorna ljubica.«

Čakala sem in moja dlan je izpustila kozarec. Votlino zapolnila je roka druga in telo drugo brez telesja, mrzlo in brezčutno me je vzelo k sebi. Trenutek. Besede so vedno ključne. Čakala sem. In dobila sem svobodo po pravici vseh sebičnosti.

Brez duše in brez telesa. Končno.

Suh mleček maka

Sad prepovedanega drevesa

Čisto poleg mene. Stoječa v rahlih zdrzlih tresljajih telesa. Čutila sem dah njen in cvetoči vonj češnje s pridihom tobaka v mešanici vanilje kot plaho minljivo meglico prikrite zadržanosti. Ukloneče se telo v utrujenosti k mojim nogam, prsni koš k njenim tesno. Dih hiter. Izmenjajoč kisik s celicami v pretirani hitrosti, hiteč v strahu zamude z občutkom krivde, slabe vesti zamujenega. Kot bi ne še tako dobro vedela, da zamujeno ostane zamujeno v svoji popolni nepovratnosti. Ni je bilo strah. Kljub šibkosti telesa v preveliki izgubi, nje um ostajal slepo nedotaknjen. Bled obraz v okvirju las severno-mediteranske zemlje še bolj prosojen. Ustnice kot tanka lazura upadlo rožnate, oči svetle ožine : oči steklovine. Stopila sem do zida. Posedla svoje telo na trda tla umazanega parketa stare razorane hrastovine.  Raslo je. V njej. Globoko. Trdno. Boleče kot suha igla ostra utirala bi svojo pot prek mišic.

Iskala sem.

Ustna votlina, žrelo, požiralnik, želodec. Tubaste modre tablete potujoče. Plastenka vode z rožnim vzorcem na papirni etiketi. Cavum oris, pharynx, esophagus, ventriculus. Razkroj plasti kot plovilo v vesolje v natančno preračunanih časih. Pomoč je vedno enormna.

Nežen prijem dlani, zgib prstov prek zapestja. Počasi, previdno, v tonu dotika najtanjše linije.

Dotik brez dotikati se.

Zatisnjenost majice v zapestju premočna. Stegnem roki proti pasu. Rahel nagib naprej. Čutila sem težo telesa; izpito vsega, oteženo zgoščenost čiste materije. Počasi izvlekla roke iz rokavov, prek glave. Razmršeni rjavi lasje prekrili obraz. Ustavila sem dih svoj. Nabitost elektronov v zadnji orbiti : nič več združevanja. Približam se levi. Plaho se dotaknem rokava temne kratke majice, segajočega malo nad komolec. Nagubam prek rame.

Steklena rjava steklenička dveh pokrovčkov. Zaradi varnosti. Hlepeč prečiščen alkohol. Pritisnila sem gazo belega bombaža na obod ust steklenice, hipno nagnila.

Čutila sem pogled na svojem obrazu.

Vzdolžni gibi. Repeticija. Razmaščevanje, razkuževanje.

Roka tresoča se. Moja.

Plastično-elastične rokavice prek prstov, do komolca. Razderem dva plastična paketka prozornega ovoja v kombinaciji z bolniško zelenim. Previdno sestavim. Palec velika rjava steklenička brez vratu, kovinskega ovoja, bele opne. Zaderem skoznjo. Obrnem. Izpraznim tekočino, napolnim z vsebino dolgo prozorno telo. Tlesk : izgon zraka. Predor. Palec potiska dokler more.

Oprosti. Nočem, da bi te bolelo.

Čutila sem, kako počasi se usloča. Pregiba vase skoraj netelesno, brezkostno. Njeno telo mezelo ob steni kot kapljica vode, prepuščana iz preperelega ostrešja. Odvrgla izpraznjeno sem ost in nje žvenket zaril mi raze v želodec. Hrup ničnega v neobstoječi stopnji tišine. Položila roki sem svoji k njenemu obrazu. Podjezičnico in vrat spodprla, nesla k prsim. Privila jo k sebi, kot bila bi del mene. Polovica. Nikoli moja. Za vedno od vedno odtujena.

Sad prepovedanega drevesa.

Abducere

I.

V vodi sem, ker iz nje izhajam in ker ona sem v večinski sestavi. Oblečena v kožo, ki se kot bombaž širi in napija tekočine. Celice buhtijo in cvetijo. Aroma močna in v nos udarjajoča kot voda. Čutim jo. Čutim kako se kot niti bombaža stkane, razpletajo v prvotno razpuščeno stanje puhaste svetlobe. Vidim žarke kako božajo mojo vedno bolj in bolj brezbarvno kožo, kako prodirajo vame in vizije ustvarjajoč moj um so dematerializirano popolne. Lesket luščine organov, rdečih plaščev tavajočih med kostnimi kletkami kot pisne afriške ptice brezmožnih barv ujete v bleščečih se domovanjih bogatinov in občudovalcev trpečega, katrega niti ne prepoznajo. Bila sem ptica. Sem ptica. Ptica brez okostja, peruti ribe in lusk spominjajočih na povrhnjico človekove kože. Moji rdeči lasje plešejo breztežnostno pesem, glasbe Stravinskega prek Théatre des Champs-Elysées. Oder moj in reflektorji vsi uprti le vame, v gledalca kritika plesalca igralca dirigenta glasbenika skladatelja scenografa. Sama sebi tvorim predstave, sebi polnim kožo z injekcijami (brez igel) vode. Sebi iztiram molekule kisika iz telesa. Moder moj kraljevi plašč.

II.

Ležim na mizi. Čutim kako tišči me v lopatici, ki delno sta že izmaknjeneni iz mišljene pozicije. Rame so mi upadle. Sicer pa so me povprečno lepo dekorativno raztelesili. Pritožujejo se čez moj vrat, češ da prepozno so me našli in sedaj centimetri niso več ustrezni fizionomiji človeka. Molčim seveda. Niti jočem ne več, ko režejo vame. Bili so skalpeli (vedno so me fascinirali) in celo električno napajane hitro vrteče se naprave. Jamrali so čez kosti. Sploh veliko so jamrali ves čas. Preveč nepopolnosti in deformacij. Zasledkov telesnih iznakaženj in zarodkov bolezni. Vedela sem. Bila sem očarana, ko so se končno prerinili do srca, ga izločili iz mene in smela sem ga videti nad mojimi prsmi. Želela sem zakričati kot takrat, ko se mi zanka rila v mehko kožo pretokov vratu, pa nisem mogla. Želela ga prijeti v moje majcene dlani, ga poljubiti s svojimi modrimi ustnicami, katerih njegova moč že skoraj dveh dni ur ni dosegla. Vendar niso me slišali, ker glasilke sem si sploščila, izmaličila, hrustanec zdrobila. Dihanje bilo čudno, ko pljuča so sčetverili. Bili veseli rožnatih (sedaj rjavih) so meščkov. Nikoli si nisem odpustila nemoči do uničenja, preveč so mi pomenila. Maternica po dolgem času in še nedotaknjena. Skoraj zlezli so vame z vsemi izbuljenimi očmi, od pretiranega preučevanja črk. Bilo jih je kakih sto in zdelo se je ironično. Več kot vse moje življenje. Skoraj nihče od njih me ni poznal, peščica me pomilovala, večina sovražila, če postavili bi jim vprašanje. Vendar dala sem jim telo, to je vse kar iščejo, želijo, vprašujejo. Moj vonj vanilije se širil prek predavalnice in vonj zemlje v katero je padlo moje ogrodje. Njih vonj zavisti me dušil.

III.

Pomišljala sem o vlogi lutke v okrogli posodi za zlate ribice. Lutka je človek in steklo posode njegova koža in votelnina nje sočlovek. Nisem bila v kopalnici. Vsi so vedno v kopalnici, bojijo se umazati in mogoče jih bolniška belina ploščic umiri. Nisem našla smisla v njih dejanjih. Nikoli. (Sploh.) Mehke blazine so podpirale moje telo. Tri hrbtišče in dve glavo. Pozicija gotova in trdna, bilo mi je mar. Imitirala sem infuzijo. Seveda le skozi naočnike mojih oči, ki vidijo več kot obstaja. Tam. Bila sem prazna in čutil je kot čutila sem jaz. Čakal v kotu. Belega plašča in tanke postave, čudoviti hermafrodit brez ogabnih spolnih organov. Moja nimfa. Širila sem prste, odpirala dlani, gubala ustnice. (Večji premik bil mi že nemogoč.) Bližje in bližje. Vedela sem, da odeje ne bodo v pomoč kljub perju v polnilu. Ljubila sva se. Izpirajoča se; postajala vseeno sem lažja, prosojnejša, brezbarvna. Peklo je vendar ljubila sva se in vse je postalo brezpredmetno omotično. Če želela sem, da vstopi vame, morala sem postati ono. Utekočinjena rdeča kot pigment, ki smo mu sami, ljudje, dali takšno ime, ki v bistvu vsega sploh ne obstaja in nikoli ni, kot le nekaj več kot svetloba in njen odsev. Rdeče. In bele omare belih sten belega parketa, belih snopov ugasnjenih luči. (Rdeča rjuha, rdeča tla bližine, rdeče blazine.) Ni me več zeblo.

Obtik [ljubila sem]

Ribič je šival mrežo. Bil je temen in mrzel večer pozne jeseni, vlažen in obmorski, poln ptic s solzami v očeh in kristali mrzle soli na perutih vzleta. Vdih poln neskončnosti in pekoče vesti. Sedel je ribič in tkal grobih prstov, odetih v skorjo starosti in brazde žuljev. Krpal, kot krpal svoje bi življenje. Napake. Pregrehe. Užaloščenosti. Sedela poleg v razdalji pedi mala deklica, na zaobljenem stebričku priveza brez svojeg čolniča. Razžrtega betona in črne črte ob rastišču iz tal.  Oči morja, v globini in barvi skrite v neznatni valovitosti rjavih pramenov do ramen segajočih las. Otroško telesce ovito v dedkovo razcapano rožno odejo mnogih prešitkov. Treslo se v drobnih vzgibih mraza, ki se tako nevljudno zadiral v suhe pore mlečne kože. Opazovala ure in ure. Rjavolasa deklica dedka, dedek mrežo, mreža morje, morje mraz, mraz dekličino meso. Bili so sožitje, skoraj tihožitje v svoji navidezni uravnoteženosti.

°°°

Imela par je dlani, ki bile so le njene. Mehke in nežne, dolgih prstov; vendar moških opravil otežene in zamazane; mreže ožuljene. Krpala, kot krpala tuje bi življenje. Kratki lasje čela, speti k centru lobanje odpirali visoko čelo in globino para ozkih očes. Dolg vrat ptice vprašujoč po plenu prek modre ploskve. Tanke ustnice, čokoladnega okusa, napete v ozko črto rožnate napetosti. Mlado toplo telo nemira in neizčrpne energije. Zatemnjeno v ohlapnosti temnih oblačil. Mehek v globini, vonj mandarin:limone:bregamotka:cedre:irisa, vanilije tobaka. Vzravnanega trupa in bosih nog, pokrčenih kolen v prepletu, sedela na dolgem betonskem pomolu. Mraz zapletajoč se vanjo, skozi mrežnost tkanine, poljubljajoč celično tkivo, božajoč golo dno hrbtenice. V dlaneh stisnjen v strahu prek jeze izmaličen oklep rakovice. Le kos. Bel nekoč in nikdar več.

Rastlinsko listje večno strohnelih trupelc plulo po gladini.

°°°

Mokra tkanina ovijajoča se prek udov v vdorih vode vseokrog.  Svet v stekleni modri zelenosti prozoren, ko vse postane mehko in nematerialno. Ko v objemu si ničelnosti in tvoje telo v raztelesenju postane tekočina. Sluzaste alge spačene rumenosti v rjavo se ljubijo s tvojo kožo, kot bile bi del nje. Živalstvo brez pljuč in ostrih zob ljubeče grize. Solza očesa izmenjuje svojo žalostno vsebinskost z okoljem. In mrzlina. Ni veter. Ni sneg. Del tebe je. Ti si tekočina in vate se zliva, skozte preliva. Zatira ti čute, ubija um sam. Skrči ti pljuča in utere razum. Aritmija; vdahne srce in izpije mu kri. Brezmaterialno telo v prehajanju v stanje trupla. Polasti se ogrodja in topel postane mraz, ko čutiš le vodo krog sebe. Žreš jo in goltaš. Megla in vrteči se beli ljudje. Zadnja večerja in dvanajst kristalnih apostolov. Čistina užitka. Razžiranje obstoja. Oblast.

Plulo je telo rjavih las, brez oči. Razjetega srca in ploskih pljuč. Raztelešeno v truplo. Belo, modrih oblačil solnih madežev časa. Cvetelo je v rdečih krastah razjed. Duh cedrovine.

Popolno in mrtvo.

Napaka? Ne. [ukradeno]

»Sem lep? Ne molči zopet. Lepa? Ne, prosim. Ostanimo kjer smo in ne oddaljujmo se. Druga dimenzija. Ne maram senčenja. Prehodi so vedno grobi in koža pekoča v posledičnih praskah. Pa ne razumi me napak: ljubim senco.«

Zemeljska rjavost oči zreča v repliko odseva previsoke stavbe steklenega oblačila in betonskih čeveljcev. Bile njene oči, neprepričljivo ženske in zapeljivo zatrte okolici.

Nizko oranžno sonce slikalo silnice pogleda prek nebodernih stavb mesta. Bližal se je večer, čutilo se že zamiranje popoldneva. Ljudje postanejo živčni in drvijo. Prepoteni so sami sebe in smrad se meša znoja in predišavljenosti, ki naj prekrila bi izvornost. Iz razih odprtih izložb se vmešuje vonj hrane, nje olja, kot strup svoje vrste. In cigaretni dim in zadah starega človeka. Zrak tako svež v svoji zamazanosti.

»Razumno si v svoji tišini. Želim si imeti tvojo razumnost ob molku, ki si ga pretirano nečloveško lastim zase. Želim tudi, da imel tvoj bi pogum in moč…takole zreti. Le sebi zmorem prečistiti pogled v barvo oči, druge le bežno preletim. Tvoja rdečica vedno tako bela. Nežnejša od moje. Koža prosojnejša od moje. Tvoje kosti lažje in telo še tanjše. Popolno si in mene ustvarjaš popolno. Ko želiš, ko želim jaz. Le nekaj lastim si, česar ti ne. Laž imam. Smem jo pestovati, smem ljubiti se z njo in voljna je mojim željam. Moj zajedavec? Mogoče. In ko bom postarana? Sveže boš…ali moj odsev…? Kaj storilo boš z menoj? Mogoče motil sem se in neodvisno si od mene. Jaz odvisna sem od tebe in nit imaš in šivanko preostro. In vendar sem preveč pohlepna, da bi se upirala. Zdržim vse vbode v lastnost kože. Celo rane, ko ostanejo krvaveče za vedno in v popolnih belih srajcah puščajo rjave strjene madeže. Najboljši krojač si. Nespremenljiv, praviš. Torej me patiniraš že sedaj? Me z voskom obdajaš in shranjuješ podobo? Bom večen? S teboj mogoče res. Verjeti ti moram.« Za trenutek pogled tlom. » Ne jem več. Mi boš tudi ti očitalo? Govorim ti brez potrebe, zavedam se. Veš. Rad govorim s teboj. Brezzvočnost mojih besed. Lahko sem pasivna in nepremična, kot rečemo. Čeprav naše telo ni nikoli nepremično. Utripa. In mrzlo se vedno stopi. Rad imam zimo. Čutim kosčevje in koža se izenači z okoljem beline. Tisti osovražen utrip…postane tako neznaten…da zdi se mi celo, da prevladam ga. Posebna moč in občutek. Varnost. Nekako…«

Sedemstodevetnajst parov nog je prečkalo njeno telo.

Dvanajst skrajno prebogatih ljudi, vse moški; skupaj tristo dvaindvajset njih. Stoosemindevetdeset je bilo žensk. Sedeminšestdeset njih obutih v visoke pete; devetinosemdeset v menstrualnem obdobju.  Dvestoen otrok do desetega leta. Štiristoosemnajst jih imelo preteklo noč spolne odnose. Od tega sedemnajst spolno zlorabljenih. Dvema človekoma je rasel modrostni zob.  Stosedeminsedemdeset ljudi biseksualnih. Enaindvajset homoseksualcev. Tristoenajst ljudi se je držalo za roke. Trije so tistega dne v smrti ljubljenega izgubili del sebe. Enajstim odraslim celote so prek lic tekle solze. Nihče ni bil gol. Večina je govorila, vendar so vsi molčali.

Obrnila je obraz. Stran od sebe, stran od njih.

Množica.

Narkissos

Dim medlega vdiha

»Gospod, ne morem več dihati. Mogoče…« Pogledal jo je. Zopet tisti pogled. Kako zelo ga je sovražila. Neka mešanica ironičnosti in posmeha in akademske vzvišenosti. »Deklica. Pojasni prosim. Tvoje besede…« in njegovi rumeni zobje. Tako ali drugače: nikoli ni ničesar razumel. Zagledala se vanj. Napol sanjavo, napol dekliško, napol erotično v zapeljivosti svojih preširoko odprtih nog. Vzravnala svoje mehko telo, prej razlito prek stolice, v izprseno držo vzravnanosti. Spremljala njegov pogled. Mesto je bilo napačno in vendar ustrezno. Neumni nasmešek pogorljivosti je zasanjano odtekal iz njegovega zariplega obraza v kanalizacijo kanalov, prav nekaj metrov pod njegovih oblazinjenim stolom.

Tako nepogrešljivo človeški. » Torej. Gospod.« Zmedla  ga zopet s svojim hladnim glasom oslade in bil primoran je vrniti se v zatemnjeno sobo iz mokrote svojih sanj.  Pa ne, da soba bila kaj manj vroča in vlažna je kot njegov um. Spodvila nogi pod zadnjico in izrez majice prekrila s svilo rdeče rute.

» Bila v sobi sem zadnjič. Vedno sem v sobi. Moja soba sicer. Visoka bela okna, veliko njih in sonce zjutraj tako prijetno. Vendar ni bilo jutro. Bil večer je in Kasiopeja slikala svoje telo med zvezde. Tistega dne je sicer nisem videla. Zaukazala sem temne zavese imeti v sobi. Tako vleče se sedaj temnina modre prek celotne stene… Pantone 2955 C. Moj najljubši odtenek modrine.  Tudi tisti dan. Rože vse že…da. Veste vsi dnevi. Zdi se kot knjiga. Vzamete jo s police. Tisto eno izmed mnogih, enako neštetim. Povsod črke druga za drugo v vrsticah v odstavkih, na straneh. Zgodbe so različne in vendar vse tako iste. Povsod poželenje. Vse tako nespremenljivo. Ne glejte me tako. Moje leto je knjiga, moj dan. Pišem veliko veste. Gospod.« Izvila tanke prste, zatlačene pod pazduho, na plan in pričela odpenjati gumba ter vihati rokav lilasto bele srajce. Zmrazilo ga. Čutila njegovo grozo : Njena moč. »Moja roka… Vir mojega črnila. Moj nadzor… Veliko jočem. Včasih najbrž preveč, če dan se šteje tako. Včasih več kot dan. Dnevi. Dnevi…veriga so; izmišljeno časovno zaporedje, ki naj bi ljudem lajšalo bedno življenje. Že tako vse je simplicirano… Privijem v kot se sobe. Varnost, razumete. Desnega, gledano iz vhoda v sobo…« Zavijala rokav obratno. Oblačila roko rdečih črt.

» Pojem dihati. Hoteli ste… Dihati živeti. Povejte mi. Gospod. Kje je razlika?« V živčni umirjenosti izbrskala aluminijasto škatlico iz žepa razvlečene, a elegantne vrhnje jope. Prižgala jo. Dolgo cigareto. Vpila vase nje strup. V pljuča. Ven. Bel dim mamljivega vonja vanilje in rdeče ustnice. » Naj vam pomagam? Gospod, psihiater.« Rahel glasen nasmešek med njenimi svetlimi kodri. Plah, z odtenkom norosti, strahu in utrujenosti, ki ostane v tebi za vedno. V pljuča. Ven. Čutila dim v sebi. Sama bila je dim. Gledal. Nemo in tiho. Njegova močna roka zabuhlih prstov zasukala drobcen pozlačen ključek levega predala njegove mize. Tako bi…Vzeti prepovedano ali uničiti? Tenek škrt.

Strel.

Spustil roki na mizo, se uprl nanjo in vstal. Vrata so se v tlesku zaprla.

Kraljica [Počeno srce in predrta pljuča.]

Bila je kraljica nekoč. Bila, vendar ne živela. Kraljevala svetu je organov lastnih  in kosti, tkivastih stvorb in vodovij krvi. Vladala srcu in želela mu nadvladati. Stkati žile po svoji volji, držati ga v rokah: v vejah svoje moči. Živeč porod zla in samozagledanosti.

Prestol modrega žameta in steklenih krogel rdeče svetlobe v treh kronastih koncih naslona. Zrcalo visoko in veličastno v rezbarijah potemnelega orehovega lesa. Zrlo v lastnika podobe, katerega popoln odsev se je slikal na njegovi odsevajoči površini. Bile so temne njegove oči, kot težki črni oblaki bi našli v njih  počivališče svojih daljnih misli. Zrla sama vase. Nadzorovala svoje kraljestvo, preštevala bogastvo. Sedela nepremično, sama pod seboj, v sodbi kjer bila je sodnik  in obtoženec ona sama.

Belo bilo njeno kraljestvo. Štiri stene vrtoglave višine in lesen strop refleks lesenim tlom. Bilo mnogo je lestencev. Sveče večne svetlobe, nikdar ponikel vosek. Lestenci korenin. Rasti. Bili in živeli. Rojevali luč, tvoreči krog življenja. Za vsako belo smrt novo črno rojstvo. Identično, popolno. Neodvisno.

°°°

Ni vrat, ni oken.

»Lepi ste kraljica danes. Vaša koža lepo odseva bledikavo svetlobo in precej diskretno skriva preplet ožilja.«

»Hvala ti, drago. Precej bi se složila z vašo mislijo. Le še srce…mogoče tudi pljuča…«

»Prosim Vas, kraljica. Ne bodite prestrogi. Kri je venomer rdeča. Stvar je takšna.«

» Kraljica sem! Kraljica! Le kdo naj me uboga in se poslužuje moji volji če ne Moje kraljestvo!«

» Oprostite mi. Oprostite mi. Bilo sem vsiljivo. Oprostite…« jokalo je.

Razbilo zrcalo se v jezi preljubezni. Vstala je kraljica in pobrala zadnji padli, devetnajsti drobec zrcala. Počeno srce v rokah vladarja. Predrta pljuča kraljestva.

°°°

Ko kraljica je kralj, podložnik in trdnjava, vitez in vklenjena princesa in zmaj in dvorni norček . Ko zrcalo preraste lepoto in oči izgubijo odsevajoč se ten življenja. Takrat človek postane lestenec. Lestenec brez živeti, lestenec katerega žile so žice ovite v gumo. Krona zlata vraste nam v glavo, nje diamanti naše solze  in koža vsa v svoji belini žlahten vosek postane. Zrak prečiščen v pljučih kovine, vnetljiv. Ko vzplameni, vžge se duša.