Časovnost izgubljene prostorskosti.
Na momente se mi zazdi, kot da me duši. Zopet in prevečkrat pljuča. » Si dobro?« Držala se za rebro in prste preostale potiskala v medrebrne kotanje prav pod prsmi. »Dobro sam.« Smela sem se le zdrzniti, prestrašen pogled obrniti vase.
Trava ne raste več, ker je nihče več noče poslušati. Vsi le jamrajo čez sonce in ko je dež jočejo četudi vem, da njihov užitek je neizmeren, prikrivanje namreč ostaja ena od osnovnih človekovih lastnosti; precej za gledanjem bi rekla.
Sedeli smo na pločniku, pred galerijo. Iščemo, četudi se ne zavedamo. Četudi se ogibamo in kljub temu, da si ne priznavamo. Globje je, pregloboko mogoče.
Nikoli.
Zašla sem prejšnji dan, bila je noč in vozila sem se v dan. Gledala okna sem izmenjujoča se v luči in dolge sence suhljatih postav nočne svetlobe vse povprek vdirajočih v intimo. Stvorečih intimo. In luči kako razdirajo in grdijo. Nemarnost in radovednost. In tako postaja bila je že predaleč da bi več zmogla izstopiti. Glava me bolela od hitrosti prekucevanja v ovinkih.
Zelena trata in ogromozanska steklena prizma. Velik Maman čeznjo in zbledelo telo ženice, ki ga je ustvarila, pod njim. Varno. Pogrešala sem jo. In najine sprehode v sanjah, prek boulvardov in zelenih v kvadre ustrojenih krošenj kostanjev.
Vedela sem kaj išče. Iztegnila prekratko roko v svojo novo smrdečo usnjeno torbo, zavrženo od nekega sprevodnika. Prižgala plamen. »Hvala.« Ne smeš in vendar moreš, ker hočeš.
V galeriji živim. Želim si, da bi bilo kako delo v njej moje. Da galerija potem postala bi del mene. Da našla bi zopet dom. Ne tu, temveč tam. Ali pač. Misliš?
Ležala sem iztegnjenih rok in povitih nog vase. (Živce so mi scvrli v nogah.) Seveda lažem. Mravlje so lezle prek mene. Aktivna linija se tvorila prek telesa in svetloba izžgala belino v fotografiji, zato sem spremenila njen gradient. Tako bil obris izmaličenega prsnega koša in bele tkanine in črna črta je risala vzorec, siva senca ji tvorila prostor in podajala obstoj.
Izgubiti se v prostoru. Pojdi v belo sobo z ničemer in brez česarkoli. Izgubi se v njej.
Vse zasnovano, izmišljeno in poimenovano. Preveč govorijo vse te teorije. Podala prst bi na usta vsem knjigam teorij. (Diktatorji!) Miza je rjava in nebo modro. Kakšna vrhunska brezsmiselja. Nebo je vendar črno in miza bela, kako ne veš tega! In tvoja psiha je subjektivnost, nikar si ne izmišljuj izrazov.
Sedeli smo pod kostanjem in difuznost naravnega sonca je silila skoz liste neodporne proti gibanju zraka. Sedeli pod Velikim steklom, pred klopcami v spektru mavrice in direktna luč je ubijala barvo naše kože in preprečevala videti zvezde. Kje sedimo sedaj? (Kje Ti sediš sedaj?)
