»Smem počakati?«
»Počakaj.«
Iskal je. Že tako zelo predolgo, da v iskanju postajal globoko osamljen, utesnjen in izgubljen. Bolela ga glava, kot opomin. Sanje so bile premočne in realnost na trenutke se udejanjila v njih trdo in zasušeno. Naš večen strah, kljub želji. Iskal je abstrakcijo. Mučil lastno telo in preizkušal um. Dvomil in se vdajal. Pustil vsemu in vsem vse. Dovolil si biti slep in drugič čutiti preveč. Počel stvari, katerih ni želel. Vse se dogaja v asociativnem svetu. Vse se zdelo znano in že videno. Vsemu najdena izpeljava. Nič več nikoli presenetljivo niti osupljivo. Naj nag je hodil po ulici, bil pobrit bi ali zaraščenih las. Naj poljubil je fanta ali dekle, prerezal si prsi, vtisnil v kožo tobak ali bele praške stopil v kri. Vse je ostajalo isto. Nobena iluzija ustrezala svojemu pomenu. Stvarno in trdno v sebi, vse. Umu domače, a tuje. Prepolno pravil, katerim kot človek ni znal ubežati.
»…počakam s teboj.«
»Prosim. Ne.«
