Sedim v temi, naveličana same sebe. Žarometov in kamer, katere mi vozijo pred nos veliki možje. Ne prižgem luči, bojim se svoje sence. Borim z odsevom se v šipi odprtega okna na moji desni; spakujem se in jočem, preklinjam ga in davim. (Samo sebe.)
Pisati ne znam več. Da, trdim si upati, da nekoč zmogla sem, vsaj zadostno. Nič več. Izgubljam se v realnosti in zgodba se zdi vse. Začne se zjutraj z možganskim prebliskom, ukazom odpretja oči. In nadaljuje vse naprej tja nekam, v brezzveznost zasanjanega dneva polnega upanja, češ da jutri bo gotovo bolje; da ne bo enako. Nikoli ne obupajo tele sanje. Njih more niso zaobljene le na noč, širijo se vsepovprek. Zdi se zgodba vsak moj dan (mogoče one so kriva za to). In te zgodbe ne morem več : ne smem več preslikovati v tujke imaginacije. Dovolj kripljev, posiljencev in morilcev sem že ustvarila. Loviti začeli so mene samo. Torej zakaj bi pisala? Zakaj bi pisala o njih, ko oni so vedno tak ali drugačen pogubljen jaz? Sploh pa, jaz nisem nikakršna pisatlejica in že dolgo tega sem se odločila tako. Amater pa tudi nikakor ne maram biti. Slikar sem (pravijo), torej naj se ne vmešujem. Ostani pri svojem poslanstvu, utrdi se v njem in ne oddaljuj se. Izgubil boš vse tako. Eno ali nič. (Dvoje je najhujša poguba.)
Tile dnevniški zapisi so popolnoma do nič.
