Sedla sem. Na bel stol devetih luknjic v naslonjalu in petih črnih kolešček konec sive emajlirane kovine. Prav počasi in previdno; tolikokrat sem se že udarila, uščipnila in opekla danes. Sobe ni bilo. Prostora nisem več poznala. Lesena masivna miza hrastovine in vrsta prozorno steklenih kozarcev. Tisti litrski z zlatim pokrovom, drugi manjši z rdečim, pa valjasto kvadratni z belimi. In škatla. Na tleh. Belo kartonska, tako stara, da robovi sploh niso bili več ravno ostri, temveč požrti in zmečkani. Belina oprašena in zamazana. Z nožkom, s katerim običajno šilim barvice, sem zarezala prek lepilnega traku, kateri jo zadrževal zaprto. Jaz sem bila v škatli. Nisem se prestrašila niti zakričala. Čut vedno ve, če ga le želiš slišati. Vedela sem, da bode tako : vedela, da mora tako biti. Skrbno razprostrla elemente po tleh, da bi jih zmogla natančno razvrstiti.
Porcelanasta punčka, rjavih kodrov in rožnate krinoline, močnih oči in belih čipk.- Moja prva feministična ljubezen.
Organi človeškega telesa: pljuča, ledvice, jetra, srce, možgani. Razpolovljeni večinsko.
Šop vrtnic : tri rdeče vrtnice.
Klopčič rdeče volne, ne tiste puhaste temveč one druge.- Preteklost.
Frnikole, dojenček, mehanizem šestila, ključ starih vrat, lesene figurice Človek ne jezi se: rumene, rdeče, zelene, modre – štiri vsakih. Vse na en kup.- Otroštvo.
Lesovski ostanki odišavljeni z oddaljeno dišavo.
Rožnat čeveljc umazano belih vezalk in prilagojenega podplata za moje razmajane nogice kot enoletnega otrok.
Dve keramični srci: rdeče in belo – prvo klasične izmišljene oblike, drugo človeške realne oblike. Kot poslednja predmeta ostarele škatle. Kot poslednji kup.
Polagala previdno element za elementom, počasi in zbrano. Vsak kup v svojo steklenost zidov. Zapirala pokrove trdno z močjo vsega telesa. Sperfekcionirano in razkuženo čisto. Tisti konec.
