[Ne pričakujte enojajčnega dvojčka, odraščajoč polbrat je.]

[vlak odhaja...vendar večina vlakov ima povratno pot.]

Porcelanasta punčka, rjavih kodrov in rožnate krinoline, močnih oči in belih čipk.- Moja prva feministična ljubezen.

Organi človeškega telesa: pljuča, ledvice, jetra, srce, možgani. Razpolovljeni večinsko.

Šop vrtnic : tri rdeče vrtnice.

Klopčič rdeče volne, ne tiste puhaste temveč one druge.- Preteklost.

Frnikole, dojenček, mehanizem šestila, ključ starih vrat, lesene figurice Človek ne jezi se: rumene, rdeče, zelene, modre – štiri vsakih. Vse na en kup.- Otroštvo.

Lesovski ostanki odišavljeni z oddaljeno dišavo.

Rožnat čeveljc umazano belih vezalk in prilagojenega podplata za moje razmajane nogice kot enoletnega otrok.

Dve keramični srci: rdeče in belo – prvo klasične izmišljene oblike, drugo človeške realne oblike. Kot poslednja predmeta ostarele škatle. Kot poslednji kup.

Polagala previdno element za elementom, počasi in zbrano. Vsak kup v svojo steklenost zidov. Zapirala pokrove trdno z močjo vsega telesa.  Sperfekcionirano in razkuženo čisto. Tisti konec.

Pisati ne znam več. Da, trdim si upati, da nekoč zmogla sem, vsaj zadostno. Nič več. Izgubljam se v realnosti in zgodba se zdi vse. Začne se zjutraj z možganskim prebliskom, ukazom odpretja oči. In nadaljuje vse naprej tja nekam, v brezzveznost zasanjanega dneva polnega upanja, češ da jutri bo gotovo bolje; da ne bo enako. Nikoli ne obupajo tele sanje. Njih more niso zaobljene le na noč, širijo se vsepovprek. Zdi se zgodba vsak moj dan (mogoče one so kriva za to). In te zgodbe ne morem več : ne smem več  preslikovati v tujke imaginacije. Dovolj kripljev, posiljencev in morilcev sem že ustvarila. Loviti začeli so mene samo. Torej zakaj bi pisala? Zakaj bi pisala o njih, ko oni so vedno tak ali drugačen pogubljen jaz? Sploh pa, jaz nisem nikakršna pisatlejica in že dolgo tega sem se odločila tako. Amater pa tudi nikakor ne maram biti. Slikar sem (pravijo), torej naj se ne vmešujem. Ostani pri svojem poslanstvu, utrdi se v njem in ne oddaljuj se. Izgubil boš vse tako. Eno ali nič. (Dvoje je najhujša poguba.)

Tile dnevniški zapisi so popolnoma do nič.

»Počakaj.«

Iskal je. Že tako zelo predolgo, da v iskanju postajal globoko osamljen, utesnjen in izgubljen. Bolela ga glava, kot opomin. Sanje so bile premočne in realnost na trenutke se udejanjila v njih trdo in zasušeno. Naš večen strah, kljub želji. Iskal je abstrakcijo. Mučil lastno telo in preizkušal um. Dvomil in se vdajal. Pustil vsemu in vsem vse. Dovolil si biti slep in drugič čutiti preveč. Počel stvari, katerih ni želel. Vse se dogaja v asociativnem svetu. Vse se zdelo znano in že videno. Vsemu najdena izpeljava. Nič več nikoli presenetljivo niti osupljivo. Naj nag je hodil po ulici, bil pobrit bi ali zaraščenih las. Naj poljubil je fanta ali dekle, prerezal si prsi, vtisnil v kožo tobak ali bele praške stopil v kri. Vse je ostajalo isto. Nobena iluzija ustrezala svojemu pomenu. Stvarno in trdno v sebi, vse. Umu domače, a tuje. Prepolno pravil, katerim kot človek ni znal ubežati.

»…počakam s teboj.«

»Prosim. Ne.«

Na momente se mi zazdi, kot da me duši. Zopet in prevečkrat pljuča. » Si dobro?« Držala se za rebro in prste preostale potiskala v medrebrne kotanje prav pod prsmi. »Dobro sam.« Smela sem se le zdrzniti, prestrašen pogled obrniti vase.

Trava ne raste več, ker je nihče več noče poslušati. Vsi le jamrajo čez sonce in ko je dež jočejo četudi vem, da njihov užitek je neizmeren, prikrivanje namreč ostaja ena od osnovnih človekovih lastnosti; precej za gledanjem bi rekla.

Sedeli smo na pločniku, pred galerijo. Iščemo, četudi se ne zavedamo. Četudi se ogibamo in kljub temu, da si ne priznavamo. Globje je, pregloboko mogoče.

Nikoli.

Zašla sem prejšnji dan, bila je noč in vozila sem se v dan. Gledala okna sem izmenjujoča se v luči in dolge sence suhljatih postav nočne svetlobe vse povprek vdirajočih v intimo. Stvorečih intimo. In luči kako razdirajo in grdijo. Nemarnost in radovednost. In tako postaja bila je že predaleč da bi več zmogla izstopiti. Glava me bolela od hitrosti prekucevanja v ovinkih.

Zelena trata in  ogromozanska steklena prizma. Velik Maman čeznjo in zbledelo telo ženice, ki ga je ustvarila, pod njim. Varno. Pogrešala sem jo. In najine sprehode v sanjah, prek boulvardov in zelenih v kvadre ustrojenih krošenj kostanjev.

Vedela sem kaj išče. Iztegnila prekratko roko v svojo novo smrdečo usnjeno torbo, zavrženo od nekega sprevodnika. Prižgala plamen. »Hvala.« Ne smeš in vendar moreš, ker hočeš.

V galeriji živim. Želim si, da bi bilo kako delo v njej moje. Da galerija potem postala bi del mene. Da našla bi zopet dom. Ne tu, temveč tam. Ali pač. Misliš?

Ležala sem iztegnjenih rok in povitih nog vase. (Živce so mi scvrli v nogah.) Seveda lažem. Mravlje so lezle prek mene. Aktivna linija se tvorila prek telesa in svetloba izžgala belino v fotografiji, zato sem spremenila njen gradient. Tako bil obris izmaličenega prsnega koša in bele tkanine in črna črta je risala vzorec, siva senca ji tvorila prostor in podajala obstoj.

Izgubiti se v prostoru. Pojdi v belo sobo z ničemer in brez česarkoli. Izgubi se v njej.

Vse zasnovano, izmišljeno in poimenovano. Preveč govorijo vse te teorije. Podala prst bi na usta vsem knjigam teorij. (Diktatorji!) Miza je rjava in nebo modro. Kakšna vrhunska brezsmiselja. Nebo je vendar črno in miza bela, kako ne veš tega! In tvoja psiha je subjektivnost, nikar si ne izmišljuj izrazov.

Sedeli smo pod kostanjem in difuznost naravnega sonca je silila skoz liste neodporne proti gibanju zraka. Sedeli pod Velikim steklom, pred klopcami v spektru mavrice in direktna luč je ubijala barvo naše kože in preprečevala videti zvezde. Kje sedimo sedaj? (Kje Ti sediš sedaj?)

Gledaš me. Prek češnjevo rjave prepolakirane mize. Pogledam te nazaj. Na pol sramežljivo in delno odkrito.

Toliko vprašanj, pa nihče več ne zna govoriti. Pa zakaj sploh bi. Slišim te vedno.

Ležiš na travi pod zorečim kostanjem nežnih listov zelenja in neskončnimi cvetovi ploda. Odeta v črne naramnice prek usločenosti krivulje belega telesa. Zakrivaš oči si pred soncem. Soncem?

»Na zdravje.« Tema je padla in luna govorijo je polna. Nujnost pogleda v oči. Neskončna moč tistega trenutka. Požirek začetka konca.

Nasmeh, ko postaja spomin in tako hitro zbledi v neprijeten odton speč v tebi. Vendar tisti trenutek kotička ustnic zmore ustaviti čas.

Spali smo udobno in čudno.

Mižim. Njegovo kapuco prek njene glave. Bel cigaret svetlečega dima in modro kolo. Čutim glasbo v tebi.

Greva domov.